Naše telo je fascinantno – ne glede na to, kaj damo vanj, obdrži in uporabi kar potrebuje ter izvrže kar ne. Na ta način nam kaže, da je naše naravno stanje, da iz svojega življenja odstranimo vse, kar nam ne koristi. Le kje se nam je zataknilo, saj lahko opazimo, kako je v našem življenju polno stvari, ki jih ne potrebujemo, opazimo, da imamo v sebi veliko negativnih čustev, ki nas delajo težke v srcu, opazimo kako imamo v naših mislih kramo, ki nam greni življenje. Kako to, da se nismo naučili, kako se očistiti toksičnih energij v nas? Zakaj se ne moremo s hvaležnostjo spomniti težkih trenutkov? Zakaj se oklepamo temnih občutkov, ki so nas spremljali tedaj? Zakaj se ob spominu na osebo, ki je odšla iz tega življenja ne moremo spomniti na vse lepe trenutke, ki so nam bili dani z njo in se raje oklepamo žalosti, ki tako postane naša realnost?

Verjamem, da bi marsikdo od nas želel pustiti preteklost za sabo, a ne znamo, ne vemo kako. Nekoč sem srečala moškega v njegovih petdesetih, ki je zelo pogosto ljudem, ki so ga želeli poslušati razlagal, kako težko otroštvo je imel in kako je mama naredila to in to in kako ni naredila tega in tega, kako je bil oče takšen in takšen in prav nič tak, kot bi ga on potreboval. In seveda ni čudno, da ima zdaj takšne težave, saj je imel tako težek začetek… Zakaj se s tako strastjo oklepamo takšnih stvari? Se z njimi tako zelo identificiramo? Mogoče zato, ker je veliko težje sprejeti odgovornost zase in za svoje življenje. Sami smo tisti, ki imamo glas pri tem, kakšna je naša realnost. Bolj, ko si bomo v mislih ponavljali in podoživljali stare boleče scenarije, bolj se bomo držali v vlogi žrtve in si jemali moč, ki jo imamo. Moč, da lahko spremenimo način, kako gledamo, si osmišljamo dogodke in svet. Vsakič, ko zgoraj omenjeni moški ljudem razlaga ali si samo misli, kako je bil nemočen, to tudi vse bolj postaja – takrat čuti in doživlja svet skozi zelo ozko prizmo otroka, ki je bil prizadet. In na ta način ta dogodek, ta čustva, te občutke in te misli krepi kot mišico. Z vsako ponovitvijo postane ta mišica bolj močna in ti spomini tonejo bolj in bolj v naše nezavedno, na podlagi katerega vidimo realnost in reagiramo. Grenki spomini postanejo vse bolj del sedanjosti in samodejno kreirajo tudi našo prihodnost. Kmalu nam vsaka celica v nas sporoča: Ni fer! Nisem dobil kar mi pripada! On pa to je dobil! Samo jaz nisem!

Ta moški je postajal vse bolj žalosten, če si lahko pogledal mimo njegovih besnih obtožujočih besed in videl samo oči, si lahko opazil ogromno grenkobe. A ker se s to žalostjo ni znal soočiti in jo odpraviti oz. preobraziti, se je ta začela izražati kot jeza in agresija. Vsepovsod je videl samo, kako je svet krivičen in kako ima sosed več kot on in kako si tega ni zaslužil. V sebi je začel gojiti sovraštvo do soseda. Sovraštvo je kipelo iz njegovih besed in dejanj ter sosedu povzročilo marsikatero neprijetnost, ki ga je sicer za kratek čas napolnila z nekim čudnim občutkom veselja, ki se imenuje škodoželjnost. A čeprav je bilo sosedovo življenje zaradi njega večkrat zoprno, je bila to malenkost v primerjavi s tem, kakšno škodo je delal sebi. Z vsako strupeno mislijo, besedo in dejanjem je bilo celo njegovo bitje bolj poln grenkobe, dokler se le-ta ni izrazila kot bolezen.

Na žalost ta duša ni znala ozavesti svojega toksičnega delovanja in se je znašla na poti, kjer ni bilo več poti nazaj. Tragično. Žalostno. Nepotrebno.
In prav zares se ni lahko izviti iz prijema takšnih misli, a se da. Marsikaj se da, če si le iz srca iskreno želimo in seveda za to tudi kaj naredimo. Ne predajate se svojim grenkim spominom, raje se iz njih kaj naučite in jih obrnite v svoj prid ter iz njih črpajte moč. Kolikokrat smo že slišali ljudi reči, da je bila njihova težka bolezen ali izguba za njih blagoslov, ki jim je kljub ekstremni žalosti, jezi in trenutni nemoči, dal največje darilo. Večkrat v življenju ne moremo izbirati, a tukaj imamo izbiro. Bomo to izkušnjo obrnili sebi v prid ali proti sebi? Dragi lepi ljudje, izkoristite to svobodo izbire.

Sama sem imela veliko težavo odpustiti določenim ljudem. Ko sem bila kot otrok v najbolj težkem in ranljivem stanju, so me (nalašč) pohodili in poteptali do konca. A čeprav je to bilo njihovo dejanje, sem bila sama tista, ki tega desetletja nisem zmogla spustiti in sem se poistovetila z njihovimi (zlobnimi) besedami. Sama sem si jih potem v glavi vrtela in postajale so vse bolj temačne. Vsaka nova verzija je imela zraven nov bleščečo nesramen dodatek. Znašla sem se na poti, ko sem drvela v brezno in nisem vedela kako skreniti s te poti. Izvedela sem, da zamere škodijo edino le meni in da tem ljudem na ta način dajem moč nad mano. Želela sem jim oprostiti, mislila sem, da sem jim, a v resnici nisem. Ni mi bilo jasno zakaj ne morem spustiti, čeprav sem to tako hotela. Čez nekaj časa sem dojela, da je to proces in ko sem začela v svoje življenje uvajati duhovno dimenzijo, so se te vibracije počasi izgubile. Moje misli niso več jadrale v teh vodah in nisem več čutila cmoka v grlu, ko sem srečala te ljudi. Nekaj časa so se mi celo smilili, a zdaj čutim le ljubezen. Na lastne oči sem lahko videla, kako se jim je na potenco vrnilo milo za drago in bila neskončno hvaležna, ko sem se zavedla, da jim ne privoščim tega trpljenja. A tukaj nimam kaj storiti, poželi so, kar so sejali. Tako kot mi vsi.

Ko sem se začela učiti Djotiš, sem zelo hitro dojela, da mi je bila težka izkušnja v otroštvu namenjena. Da je bilo to zame najbolj dragoceno učenje, ki dela moje življenje zdaj bolj polno, predvsem pa neskončno hvaležno. Vastu mojega bivalnega prostora je nazorno pokazal, da bom le stežka odpustila in do konca spustila, ko sem določen del energetsko podprla, da sem tako od zunaj na noter v ta globoko skrit kotiček v meni poslala luč.

Življenje nam vsak dan ponuja nove možnosti. Zdaj, v tem trenutku se odločite za pot svetlobe, kajti tudi če se mogoče kdaj zazdi, da stojimo na mestu, se dejansko vedno premikamo – ali gremo proti svetlobi ali pa proti temi. Vsak korak šteje, vsaka misel, vsaka beseda, vsako dejanje… V sebi imate več moči, kot pa si verjetno predstavljate. In, da se še na hitro spomnimo modrih besed mojstra Jezusa: Gospod odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo. Peace out!

vedska astrologija

jyotish

djotis

djotish

džotiš

aryanivedic

vastu