Nazaj na Blog

ODHOD

Smrt in umiranje sta v naši kulturi tabu temi, o katerih se ne govori prav zares. Branje osmrtnic je sicer zelo popularno, za nekatere ljudi tudi obiskovanje pogrebov – na ‘zadnji poti’ družinskega člana sem opazila ljudi, ki te osebe niso niti poznale, a so se na dogodku celo jokale in se na ta način ‘prerinile’ v prve vrste, kjer so lahko potešile svojo radovednost. Poimenovala sem jih profesionalne jokarce in moram priznati, da sem se jim močno načudila. Spet drugi se pogrebov raje izogibamo, ker v nas morda vzbujajo nekaj, kar smo nekoč potisnili v nek temen notranji skriti kotiček.

Moje prvo srečanje te vrste je bilo, ko mi je pri devetih letih umrla mama. Zame je bil to neverjeten šok in zdaj, ko se po skoraj treh desetletjih oziram nazaj, vidim, da je način na katerega so se dogodki v zvezi z njeno smrtjo odvijali, pustili v meni mnogo globlje rane kot pa sam njen odhod. Da se razumemo, še zdaj jo pogrešam in še zdaj bi se kdaj zatekla v njej objem, jo vprašala za nasvet, že samo njen nasmeh bi bil dovolj.

Mama je ena sama!

Praznina, ki jo za sabo pustijo naši najbližji, ostaja za vedno, a se s časom, nekaj pomoči in ogromno volje lahko naučimo s to praznino živeti in ne samo životariti.

Na nek način je za otroke ta izkušnja najtežja, saj ti ni jasno kako in kaj naprej, svet se ti je podrl, ti pa ne veš na koga se lahko obrneš s svojo bolečino in tisočimi vprašanji, ki se ti porajajo, ker si pač izgubil osebo, ki te je običajno tolažila in te imela edina brezpogojno rada. Moja izkušnja tukaj žal ni bila najboljša, saj so me ljudje obravnavali kot da verjetno niti vsega ne dojamem. A moramo vedeti, da otroci ‘vedo’ in čutijo, večkrat celo bolje kot mi odrasli.

Moja mama je imela raka in se je s to boleznijo borila skoraj dve leti. Iz najbolj ljubečih razlogov sta se moja starša odločila, da nama s sestro ne bosta povedala, kaj v resnici mami je. Vsekakor sta nama poskušala olajšati življenje, nista želela, da naju skrbi in prepričana sem, da bi ju dejstvo, da sva veseli, najbolj osrečilo. Mama je bila malo starejša od mene, ko je za isto boleznijo izgubila svojo mamo in samo predstavljam si lahko kako mučen koktajl strahu, žalosti, jeze, nemoči in groze je doživljala. Prav tako oče, ki je lahko le nemočno gledal, kako mu bolezen jemlje svojo ljubljeno ženo in življenje, ki ga je imel, obenem pa je moral biti ‘močen’ za naju s sestro in zanjo. Pa vendar je že od takrat, ko je šla mama na prvo operacijo, na mojo dušo padlo nekaj težkega. V sebi sem čutila nekaj, kar prej nikoli nisem in to me je neskončno dušilo, begalo, nikakor nisem vedela kako naj se vedem, kaj naj mislim, predvsem pa kaj naj s to težino storim. In čeprav sem imela v sebi jasno slutnjo, nisem niti pomislila, da bo mami umrla in zato je bil njen odhod zame šok. Še zdaj nas vidim, vse tri na kavču v dnevni sobi, ko nama je oče povedal. Kako mu je bilo težko izreči, da smo izgubili osebo, ki smo jo neskončno ljubili. Najprej so bile samo solze, potem misel, da to sploh ni res, da nas mami samo testira, če jo imamo resnično radi, nato spet žalost, potem jeza, ker se od nje nisem mogla posloviti, v glavi pa popolna zmeda in neskončno vprašanj. Najbolj občutna pa je bila seveda brezmejna praznina v srcu, ki sem jo čutila, od znotraj sem dobesedno propadala in če bi lahko, bi takoj odšla z njo. Potem so začeli prihajati sorodniki, vsi po vrsti z grozo na obrazu, ki jo še danes v živo vidim pred svojimi očmi. Od odraslih okoli mene sem pričakovala, da se bo nekdo z mano pogovoril, mi kaj objasnil. A žal tega niso znali. Oče je komaj shajal s svojo bolečino in ni zmogel, prav tako ne sorodniki, čeprav so nekateri šli čez podobno izkušnjo. Verjetno se takrat tudi z njimi ni nihče pogovoril in so s svojo bolečino shajali kakor so pač vedeli in znali, ta smrt je v njih na novo odprla staro rano, ki se je zaradi te izgube zdaj še povečala in zakrvavela še bolj kot kdajkoli. Na žalost se z mano ni pogovoril tudi nihče iz šole, ki sem jo obiskovala, čeprav je bila to šola, kjer je bila zaposlena moja mama. Še bolj pa me je presenetilo, da razen pomilovanja, odgovorov na moja vprašanja ali tolažbe nisem dobila niti v cerkvi, pa čeprav sem redno ob nedeljah hodila k maši in vsak teden k verouku. Kamor koli sem prišla, so se odrasli okoli mene odločili, da bodo dejstvo, da mi je umrla mama, ignorirali. In ker sem po svoji notranji strukturi človek, ki svoje misli in občutke težje izraža, sem vse to in še marsikatere izkrivljene koncepte, ki sem si jih ob tem ustvarila v glavi, potlačila.

Čeprav o tem nisem govorila, sem v sebi nosila neskončno žalost, počutila sem se osamljeno in samo, imela sem občutek, da se mi godi krivica, saj so vsi moji prijateljčki imeli mamo, le jaz je nisem imela. V sebi sem se spraševala zakaj in moja ranjena notranjost si je na to vprašanje začela izmišljati grozljive odgovore. In ko mi je neka sorodnica ne dolgo po pogrebu rekla, da me mama ni imela rada, sem seveda zaključila, da je z mano nekaj hudo narobe, da sem grda in da si ne zaslužim ljubezni. Naj tukaj še pojasnim, da me je mama imela neskončno rada, da sem to njeno ljubezen čutila ves čas njenega življenja in seveda jo na nek način čutim še zdaj. A moj um je takrat že s pospešeno hitrostjo drvel proti breznu samoobtoževanja in samouničenja, saj sem takrat mislila, da je mama umrla zato, ker je bila tako razočarana nad mano (po besedah sorodnice sem ji bila veliko razočaranje že takrat, ko me je še nosila v trebuhu, ker sem bila punčka). To sem si potem ponavljala kot mantro in tonila vse globlje in globlje. Tako se je rodila moja več kot dvajset let dolga depresija.

 

Zaradi tabuja, ki se pri nas drži smrti (in vsega, kar je sledilo), sem večkrat želela končati svoje mlado življenje. Znotraj sebe sem trpela, a nikomur o tem nisem povedala, vso to bolečino sem nosila v sebi in se v samoti vsak dan jokala. Potrebovala sem kar nekaj terapij, denarja, volje in vztrajnosti, da sem se po neskončnih padcih ponovno pobrala, ko sem se nekje proti koncu dvajsetih odločila poiskati pomoč. To je bila izkušnja, ki jo ne privoščim nikomur, zato se prav iz srca rada pogovorim s kakšno malo dušico, ki je imela podobno izkušnjo.

Moram priznati, da je bilo občutek žrtve zelo težko izkoreniniti in če sem čisto iskrena, me še zdaj kdaj pa kdaj ujame. Ko sem začela študirati Djotiš, sem ugotovila, da se vse to ‘prebere’ iz moje natalne karte in ker verjamem, da nismo le telo, sem si te dogodke lahko tudi mentalno osmislila, kar mi je pomagalo pri mojem procesu zdravljenja teh tako globokih ran. Zdaj vem, da mi je bila ta izkušnja namenjena ter dana z namenom moje osebne rasti in napredka. Nekateri celo pravijo, da sem si jo kot duša sama izbrala. Tako lahko sedaj rečem, da se končno spet veselim življenja in da je vse tako, kot mora biti.
Če bi moja starša imela dostop do teh vedenj, sem sigurna, da bi več pozornosti posvetila temu, da bi me naučila izraziti sebe in svojo notranjost, da bi me naučila kako se prosi za pomoč ter da bi me znala pravilno usmeriti, da bi to svojo izkušnjo ‘predelala’ na najbolj konstruktiven način.

In veste kaj? Ko sem začela malo bolj poglobljeno študirati Vastu, sem videla, da se vse to odraža tudi v mojem bivalnem prostoru. Takrat sem v bistvu šele dojela, kako hudo je v resnici bilo in ko sem začela v stanovanje vnašati Vastu preventivne mere, sem se zelo kmalu odselila, kajti moja notranja struktura ni več ustrezala takšnemu prostoru.

Zdaj pa naj še kdo reče, da Življenje ni fascinantno.

 

 

vedska astrologija

jyotish

djotis

djotish

džotiš

aryanivedic

vastu

 

Deli to objavo

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Nazaj na Blog