Ti imaš, jaz pa ne
Nekoč sta živeli dve sestri, Cilka in Lada. Bili sta podobnih let, zato sta v otroštvu in mladosti preživeli veliko časa skupaj. Kot velikokrat vidimo pri sestrah, sta si bili v marsičem v popolnem nasprotju. Cilka je bila bolj tiha in vase zaprta, mlajša Lada pa je bila bolj družabna in je rada govorila ter na ta način v družbi marsikdaj zasenčila svojo starejšo sestro. Ko sta bili že proti koncu svojih najstniških let, sta se nekega čudovitega pomladnega dne odpravili na zabavo. Kako radi sta imeli takšna druženja in koliko novih ljudi sta tam spoznali. Cilki je bil že nekaj časa všeč postaven mladenič Gabrijel, ki ga je od daleč opazovala in potem doma sanjarila, kako jo na plesu zagleda, ko sama sedi na klopi, kako takoj opazi, kako čudovita je in kakšne skrite talente ima. O tej svoji simpatiji ni nikomur povedala, saj jo je bilo strah, da se ji bodo Lada in ostale prijateljice posmehovale. Na žalost pa je bil v resnici pogled nanjo, ko je sama sedela v kotu in izpod čela opazovala dogajanje na zabavi, neprijeten, še bolj odbijajoč pa je bil njen odnos do drugih, ko jim je namesto prijetne besede postregla s kakšno zbadljivko ali sarkastično pripombo. A kljub temu se je mlademu Marko zdela lepa in povabil jo je na plesišče, kjer so že plesale njene prijateljice in Lada. Cilka ga je pogledala postrani in ker je Marko izhajal iz družine, kjer niso imeli veliko denarja, nesramno rekla, da naj jo pusti pri miru in se obrnila stran. Zavila je z očmi in si mislila: »Kaj si pa misliš ti zguba, jaz bom plesala samo s tistim, ki vozi lep nov športen avto, ne pa takšno kripo kot jo ti!« Marko je s sklonjeno glavo odšel in se pridružil druščini na plesišču. Ko jih je opazovala od daleč, si je v sebi želela, da bi lahko tudi ona tako sproščeno plesala in se veselila, a čeprav so jo prijateljice večkrat nagovarjale, da se jim pridruži, ni zbrala poguma, kajti zdelo se ji je, da se bo tako samo osmešila. Zabave je bilo konec in prišel je čas, da z Lado odideta domov. Po nekaj prehojenih metrih za njima nekdo zahupa, obrneta se in zagledata Gabrijela, ki jima maha in ponudi prevoz do doma. Cilki so se oči kar zableščale in z veseljem sta sprejeli prevoz, kajti delal se je že dan, pot domov pa je bila predolga za takšno uro. Lado potisne na zadnji sedež in se s ponosom na obrazu usede spredaj. Z Gabrijelom si izmenjata par vljudnostnih fraz, potem pa se pogovor ustavi, saj uboga Cilka v komunikaciji ni bila najbolj vešča.
Čas je pokazal, da je bila v bistvu Lada tista zaradi katere jima je Gabrijel ponudil prevoz in Cilka zaradi svoje zaljubljenosti ni opazila skrivnostnih pogledov, ki sta si jih izmenjala. Naslednji dan je Lada sama odšla na sprehod in pustila Cilko doma, prav tako naslednji in naslednji in naslednji dan. Čez nekaj tednov, pa Lada ni več mogla zadrževati sreče zase in je povedala Cilki, da sta zdaj z Gabrijelom par. Cilko je to neskončno zabolelo in v odgovor ji je zabrusila: »Kaj, a ta ženskar!?«
V mestu je bil takrat koncert popularne skupine na katerega sta se sestri skupaj odpravili. Tam sta Lada in Gabrijel ves čas tesno skupaj plesala in Cilko je razjedalo od ljubosumja. S pogledom je iskala Marka, saj ni več želela osamljena stati v kotu in rada bi jima pokazala, da ima tudi ona fanta. A tudi Marko je bil že na plesišču in zaljubljeno zrl v oči svoje soplesalke. Cilka je bila besna, počutila se je zapuščeno in samo. Nato pa nedaleč stran opazi fanta iz sosednjega mesta, ki oblečen po najnovejši modi, glasno kramlja s prijatelji. Takoj ji je bil všeč in ujel je njen pogled. Cilka je v zadregi povesila oči, a ko je čez nekaj časa spet pogledala v njegovo stran, je presenečena ugotovila, da fant hodi proti njen. Kar srce ji je poskočilo in z veseljem je pristala na ples z njim. Kako dober plesalec je bil in mlada dama se je zaljubila do ušes. Čez nekaj mesecev sta se Cilka in njen izbranec Nace poročila, kajti Cilka je bila noseča.
Od tistega trenutka je zdaj minilo deset let in obe, Cilka in Lada, sta bili poročeni, obe sta imeli po dva otroka. Življenje je hotelo, da sta živeli v sosednjih hišah in na ta način sta si sestri bili lahko bolj blizu, njuni otroci pa so se lahko skupaj igrali. Cilka je po službi običajno sedela na svoji terasi, brala revije in kadila cigarete, Lada pa v svoji službi ni bila zadovoljna in se je zato odločila, da bo se bo izšolala za drug poklic. Tako je večino popoldnevov preživela za knjigami in ni imela več toliko časa za sestro. Cilka ji je po tihem zavidala, saj tudi sama ni bila najbolj zadovoljna v službi, kjer je morala trdo delati, a je običajno zamahnila z roko in se prepričala, da ne more ničesar storiti. V sebi je postajala tudi zaskrbljena in jezna, saj njen Nace ni želel hoditi v službo, raje je cele dneve gledal televizijo, nje pa skoraj ni opazil.
Tako se je življenje odvijalo dalje in nekega dne je imel Gabrijel prometno nesrečo, kjer se hudo poškodoval. Posledice so bile hude in ostal je priklenjen na invalidski voziček. A ker sta se imela z Lado resnično rada, sta našla način, da sta živela naprej, čeprav se je njuno življenje obrnilo na glavo. Cilka je bila ob nesreči v šoku in je tolažila Lado, a ker je bila v sebi že tako nesrečna, ji ni zmogla dolgo stati ob strani in ko je videla, da sta si sestra in njen mož ustvarila novo življenje, ji je zavidala tudi to in jima po tihem želela slabo. V sebi je zaslišala tih glasek, ki ji je govoril: »Prav jima je! Tako in tako sta vse v življenju dobila zlahka, jaz pa se moram boriti za goli obstoj.« Poleg njenih otrok, je bil ta glasek zanjo edino veselje in čedalje večkrat se je zatekala v ta njen skriti kotiček, kjer je sanjarila, kako je bogata, njena sestra pa je izgubila vse. Vsak dan je bil nadvse boleč, ker ji je realnost kazala drugačno sliko in tako je Cilka v sebi nosila čedalje več sovraštva. Lada je nekaj časa opravičevala njeno ravnanje, saj je vedela, da je njena sestra nesrečna. Želela ji je pomagati, jo razvedriti, njene otroke je s sabo peljala na morje, ker je vedela, da jima starša tega ne moreta omogočiti in za praznike jima je vedno kupila malo dražja darila. Na žalost pa Cilka ni več zmogla ven iz svojega sveta, želela je zapustiti moža, ki ga je zdaj prezirala, a se je bala biti sama. Svojo notranjo bedo je začela čedalje bolj kazati navzven, v javnosti se je mnogokrat komaj zadržala, da je ohranila mirno kri in kazala svojo masko. Težje pa je bilo to zadrževati doma in tako je začela svoje nezadovoljstvo usmerjati k svojima nečakinjama, ki sta živeli v sosednji hiši. Enkrat jima je predrla zračnice na kolesu in ju z okna opazovala ter se jima smejala, kako sta bili nesrečni in v stresu, ker bosta zamudili v šolo. Včasih ju je povabila k sebi na sok ali sladoled in jima nato začela govoriti, da imata velik nos, da sta naočalarki, da ima mama ljubimca… Ko je Lada izvedela za to, si ni mogla več zatiskati oči in komaj je potolažila svojo mlajšo hči, ker ji je Cilka rekla, da deklic s pegicami nima nihče rad.
Cilka je tako tonila vse globlje in globlje, ni več ločila kaj je resnično in kaj ne. Njena ranjenost se je kazala kot zloba, ki ni več poznala meja, želela si je samo, da njena sestra in cela njena družina trpi…
Na žalost lahko takšnih in drugačnih Cilk srečamo veliko. Videla sem že mnogo ljudi, ki so zaradi zavisti uničili sebe in svoje družine. Moram priznati, da sem tudi sama že hodila po Cilkini poti. Tudi jaz ima sestro, čudovito dušo, ki mi ni nikoli želela nič žalega. Ker sem imela sama mnogo težav in ker se v tem svetu nisem najbolje znašla, sem ji zavidala, ker se ona je. Zavidala sem ji, ker je uspevala na področjih, kjer sem sama nenehno doživljala poraz. Zavidala sem ji, ker sama sebe nisem imela rada, ona pa se je. In kako mi je bilo kasneje tega žal.
Na srečo imam ta blagoslov, da sem se z razliko od Cilke, znala izkopati iz svoje luknje. Neskončno sem hvaležna Življenju, da mi ni treba živeti v svetu sovraštva in da mi je dano, da imam svojo sestro iskreno in neskončno rada ter ji privoščim vse najboljše, četudi sama tega nimam. Ko sem se začela imeti rada, sem dojela, da sva si v marsičem čisti nasprotji, a četudi sem sama bolj nekonvencionalna, ni s tem nič narobe in sem lahko to, kar sem. In prav tako ona.
In veste kaj, tudi to se prav vse vidi iz moje rojstne djotiš karte. In čeprav sem si že dalj časa želela, da bi sestri iskreno želela Dobro, sem to resnično stoodstotno lahko storila šele, ko sem v svojem stanovanju naredila spremembo, ki me je tako z močjo naravnih ritmov podprlo, da sem tudi to pustila za sabo. Ufff, kakšno olajšanje! Špela vesela!
vedska astrologija
jyotish
djotis
djotish
džotiš
aryanivedic
vastu
Dodaj odgovor